Danes me je k pisanju spodbudil Crnkovičev nov zapis o konzervativni in permisivni vzgoji. Mimogrede, prav hecno je, kako te znane osebe čisto odpulijo, ko dobijo otroka, in postanejo pravi znanstveniki na tem področju. To je ena od slabih strani pomanjkanja dojenčkov v tej deželi in pa dejstva, da se rojevajo staršem v poznejših leti. Takrat je očitno treba iz vsakega novega zobka in posrane plenice naredit celo reč in napisat vsaj en blog. No, malo karikiram, ampak resno mislim, da smo začeli na splošno dojenčke kar mitizirat, kot da je to nekaj tako nenavadnega!
O vzgoji smo hoteli, ne? Pri vsej tej debati konservativno vs. liberalno me ves čas namreč bode v moje ultra liberalno oko trditev, da je liberalno enako permisivno. Ker je, čeprav se bo marsikomu tole zdaj zdelo čudno, velikokrat ravno obratno. Naj navedem primer. Imam znanca z dvojčkoma, deček in deklica. Starša sta konservativca, čeprav ne verna, v vseh ostalih pogledih pa popolnoma. Otroka sta vzgajana po knjigi, torej predvsem obilica pravil in prepovedi ter konstantna kontrola (kje sta, kaj počneta?). Ko ju pogledaš na hitro, sta takorekoč vzorna otroka - ubogljiva, vodljiva, za vsako reč, tudi kadar ni treba, vprašata. Ko pa prideš s svojimi otroki na rojstnodnevno zabavo, doživiš šok, ko tvojega najmlajšega pošiljata domov, ker se bojita, da bo tikal njune igrače (stara sta pet let!) in nobenih težav nimata nekomu reči, da ga ne marata in da se raje igrata z nekom drugim. Ali pa vztrajata, da njuna babica ne sme z njima in mamo na kosilo, ker pač nočeta. In starši ob tem ne trenijo z očesom, ker so to pač otroci in imajo lahko svoje mnenje. Hočem reči, da so v konservativni vzgoji velikokrat pravila in zunanji videz pomembnejši kot vsebina, vrednote. Ker so starši verjetno preveč zaposleni s pravili in prepovedmi, ki jim olajšajo življenje (ker v tem je bistvo, da se razumemo!), kot pa s tem, kakšna osebnost postaja njihov otrok. Sama imam z liberalno vzgojo dobre izkušnje. Na začetku je težje, ker otroku resda dovoliš več, vendar ga moraš pri tem spremljat, ga varovat. Več mu dovoliš izkusiti, ampak moraš z njim ta izkustva tudi predelati. Vse, kar doživi, je izkušnja za življenje. Najlaže je seveda reči : “ne smeš k potoku, ker je nevarno” in naprej poležavati na ležalniku, otrok pa čepi kot kup nesreče in ne ve, kaj naj počne (glej zgornjo družino). Liberalen starš gre z njim k potoku in mu pokaže, zakaj je nevarno in kako naj se obnaša, da se nevarnosti izogne. Zato pravim, da je obratno, kot govori večina in je liberalna vzgoja bolj naporna kot konservativna. Meni se po devetih letih liberalne vzgoje pri najstarejši hčerki to že začenja obrestovati. V nasprotju z večino svojih konzervativno vzgojenih sošolcev (živimo pač v precej vernem okolju) je zelo odgovorna, doma naredi veliko stvari, ki jih drugi ne, zna poskrbeti za svoja mlajša bratca in sestrico. Čeprav se s tem nismo nikoli ukvarjali, ne zamuja, ko gre k prijateljici ali kam drugam. Drži se dogovora; čeprav je precej živahna, tudi v šoli nima s tem težav. Jaz sem prepričana, da je to zato, ker sem jo dovolj zgodaj naučila prevzemati odgovornost zase, namesto, da bi ji pravila vsiljevala jaz, od zgoraj. Kadar kaj ušpiči (redko, ampak včasih se skrega s sošolkami) mi je ni potrebno kaznovat. Sama zna povedat, kaj je bilo narobe, zakaj, in kaj bo naredila, da to popravi. Tudi ko je bila mlajša, sem jo učila strpnosti do drugih otrok in nisem dovolila, da bi koga kdaj užalila ali ga pošiljala domov in podobno. Enako počnem z mlajšima dvema in vsaj pri tem moram reči, da mi uspeva. Tudi če bi kdaj bila nesramna in neprijazna do drugih, bi to zatrla v kali.
Da se razumemo, popolnoma mi je jasno in iz izkušenj vem, da so si otroci zelo pogosto v laseh, vendar tukaj govorim o neprijaznosti in nesramnosti, ki nimata razloga in ne koreninita v nedolžnih sporih med igro. V teh primerih mora tudi liberalec delovati konzervativno in preprosto prepovedati.
Permisivna vzgoja pa je vzgoja, ki je ni. To je prepuščanje otrok samim sebi, kot da so sosedovi ali kaj podobnega. Vsekakor pa ni liberalno, ker so taki otroci velikokrat prepuščeni raznoraznim vplivom, ki z liberalnostjo ponavadi nimajo veliko skupnega, prav gotovo pa ne vrednot.
In kaj naj bi zdaj bilo bistvo te solate, se bo vprašal nič hudega sluteči bralec tega zapisa? Kateri so ti vzgojeno nevzgojeni? Po mojih izkušnjah sodeč, je veliko več vzgojeno nevzgojenih otrok med konservativnimi starši, ker že po pravilih ti veliko več dajo na zunanji vtis. Njihovi otroci so potem navzven sladki kot med in takoooo pridni, vsega ostalega pa jim kronično primanjkuje. Otrokom liberalnih staršev nasprotno velikokrat manjka ena runda “finega brušenja”, vendar pa jim starši praviloma vcepijo liberalne vrednote (predvsem strpnost) že z materinim mlekom. Čeprav posploševanja načeloma ne maram, govori iz mene bivša učiteljica. Po določenem času lahko starše in učence takorekoč na slepo povežeš, tudi če jih še ne poznaš. Tako pač je.
